Rodili smo se s krili, zakaj raje plazimo skozi življenje?
Rumi
Vse stvari delamo največkrat iz navade, prepričanj, pričakovanj, konceptov in izkušenj. In kje je prostor za življenje? Ste kdaj imeli občutek, da pravzaprav ne živite, ampak samo ponavljate stvari za drugimi, se vam dogaja preteklost, se manifestira strah prihodnosti? In da gre življenje mimo vas?
Koliko časa »preživimo« v glavi in razmišljamo?
Pa si poglejmo scenarij:
Zjutraj imamo pomemben sestanek in celoten fokus je v naših pričakovanjih in možnostih, kako bomo rešili tematiko sestanka. Na sestanku je več glav skupaj, ki morajo najti rešitev za določeno stvar. Vsak ima svoja pričakovanja, kako rešiti situacijo. In seveda delujemo iz preteklih izkušenj in najboljše oz. optimalne ideje, ki se nam pojavijo. Pričakovanja pomeni, da na sestanku ne moremo poslušati nikogar, ki daje predlog, kako rešiti stvar, saj čakamo kdaj lahko povemo svojo idejo in naše misli v glavi nenehno preglasijo tistega, ki govori. Naš interes je na naši ideji in zato ne bomo poslušali. Ideja, ki jo imamo, je povezana z našim doživljanjem sveta. Kar pomeni, da večinoma ne mora biti drugačna od naših izkušenj, ker seveda drugega kot to ne poznamo.
Po sestanku nam še vedno krožijo misli in čusta iz sestanka, še posebej v primeru, da naš predlog ni bil sprejet. Gremo mimo sodelavke, ki nas lepo pozdravi in se nam prisrčno nasmeji, vendar nič od tega ne vidimo. Pridemo v drugo pisarno, seveda spet ne poslušamo in smo v svojem svetu.
Vprašanje se glasi; koliko smo sploh zavestni kaj se dogaja okrog in znotraj nas. Večina jih sploh ne vidi, kot je zgoraj opisano. Delajo točno to, pa niso zavestni.
In tako mine ves dan; če je bilo kaj za nas zelo pomembnega v službi, nismo niti prisotni doma. Torej s kom imamo odnos ves dan: Odgovor je več kot jasen; sami s seboj, vedno znova in znova. Nespametno je kriviti kogarkoli za naše stanje.
Vse v nas že kriči dovolj, telo šibi, mi pa še vedno nič ne vidimo, dokler se res ne znajdemo na dnu. Ponavadi še ljudje potem rečejo: »Pa res ne vem, kako se mi je to lahko zgodilo.«
Določenih stvari se navadimo in jih ponavljamo tako dolgo dokler nam ni slabo. Pa še potem kar nadaljujemo, ker je bolje nekaj kar že poznamo, kljub temu, da je slabo, samo, da nam ni potrebno nič spremeniti.
Kako stopiti iz začaranega kroga?
Za začetek nič drugega kot vsak dan za 5 ali 10 min prekiniti delo, sesti na konec stola, stegniti hrbtenico in zavestno dihati. Vsak vdih in izdih naj bo zavesten. Kar pomeni, da trenutno ne mislimo na nič drugega kakor dihanje. To nas potegne navznoter, zunanje stvari odpadejo. Če še zraven dihanja dodate par vaj, ki vam povzročijo cirkulacijo energije v telesu in razbremenijo določene dele telesa, lahko dobesedno začutite, da spet živite. Kar pomeni, da ste prisotni tukaj in zdaj.
Večkrat kot to naredite, bolje se boste počutili. Vaše življenje bo spet napolnilo veselje, mir, ustvarjalnost in seveda nove ideje. Dobivali boste ideje, nad katerimi boste presenečeni, saj jih še ne poznate. Ko se razširi vaša zavest, lahko pritegnete v življenje vse kar hočete. Kot da se znajdete sredi morja, prej ste pa poznali samo malo lužico. Razlika je več kot očitna.
Ni dovolj, da se samo miselno odločite za spremembo, nekaj globoko v vas se mora premakniti, želeti si morate s celim srcem. Kljub temu, da zunaj svet ostaja isti, imate občutek, da ste se na novo rodili. Vaša radost, ljubezen, mirnost, notranja moč pa počasi spreminja tudi vse okrog vas. Nič ne rabite povedati, pa se vse vidi.
Vedno imate dve možnosti; da igrate žrtev starih navad in vzorcev in ste v stresu ali …
Izberete življenje. Odločitev je vaša.
avtorica: Maja Kosmačin